0 comments / Posted on by Gregor Konstantinović

Marjan Zupančič je ime, ki ga slovenski športniki dobro poznajo. No, vsaj tisti, ki se tako ali drugače ukvarjamo s kako izmed vzdržljivostnih disciplin. "To je tisti "norec", ki mu je uspelo v dveh tedni...ne, v bistvu v enem tednu preteči vse slovenske hribe od Pohorja pa do Ankarana". A roko na srce - čeprav gre za enega izmed največjih dosežkov v slovenskem športu, je bil dogodek medijsko - vsaj če ga primerjamo s kakim nogometom - izjemno slabo pokrit. Pravi potopis o njem je napisala Špela Zupan, fotografije pa prispevali njegov sponzor, zakonca Vencelj ter ostali navijači. Skratka, prijatelji in ne novinarji. Kljub temu, da je bilo v rekord vloženo toliko odrekanja nečloveških naporov - pravzaprav večino Marjanovega prostega časa in kar nekaj spanca - gre za disciplino, kjer je nagrada le zmaga nad samim seboj. In pa morda kakšne brezplačne trail superge. "Pa še te ne vedno", se rad pošali Marjan, ko ga obiščemo na njegovem idiličnem domu v Bohinjski Bistrici.

KDO JE MARJAN?

Marjan je naš najboljši ekstremni gorski tekač, ki že dolgo časa sodeluje z ekipo 4Endurance, skozi osemletno obdobje znano kot TGsportlife. Poleg tega je še odličen triatlonec, duatlonec, celo turni smučar. Gre za človeka, ki je pretekel - če že ne zmagal - večino gorskih ultramaratonov doma in v tujini. Marjan resno tekmuje že od devetdesetih in od takrat si je nanizal zmage, ki jih je težko predstaviti v nekaj vrsticah. Je večkratni državni prvak v gorskem teku kot tudi v gorskem maratonu - z državno reprezentanco je osvojil tudi drugo mesto na svetovnem prvenstvu ter postal svetovni prvak med 35 in 40 let. Zmagal je na kar nekaj ultra trailih, med drugim drži tudi rekord traila 100 milj Istre. V tem času je edini Slovenec, ki je kar sedemkrat zmagal Triatlon Jeklenih - gre za najbolj znan triatlon po bohinjskih hribih (in jezerih), kjer se teče dejansko tam, kjer običajni ljudje lezejo po vseh štirih. V njegove domačem okolju je je izjemno odmeven tudi gorski ultramaraton, ki sliši na ime T-24 ali Tržiška planinska pot. Gre verjetno za najtežji gorski maraton pri nas, kjer se v enem dnevu premaga 70 kilometrov in kar 6700m višinske razlike - Marjan je tu popravil kar desetletje neizboljšan rekord.



Ko pravimo "ekstremni gorski tekač", je beseda ekstremni še kako na mestu. Če se kdaj radi pohvalimo, da smo pretekli 400m višincev, lahko to končno postavimo v pravo perspektivo. Marjan jih je vsaj 49 v sedmih dneh. Kilometrov. V višino. Na dolžinski trasi 600km to pomeni slabih 7 tisoč višinskih metrov gor in dol vsak dan ob pretečenih 80km, ob kakem klinu ali dveh. Je to sploh možno? 

Marjan Zupančič je pri 44 letih dokazal, da je. Septembra 2015 je za dobre tri ure prevzel rekord svojemu mlajšemu tekmecu Klemnu Trilerju in postavil rekord, ki stoji še danes - 7 dni, 8 ur in 10 minut. Rivalstvo - seveda v zdravem športnem duhu - se je med njima začela leta 2012. Takrat je namreč Klemen Triler postavil rekord naše najbolj znane planinske transverzale, ki se vije od Maribora pa do Ankarana.

SLOVENSKA PLANINSKA POT - 600KM IN 49000 VIŠINCEV


Ko gre za hribe in tek po njih, je Marjan brezkompromisen. To mu je obred, ki mu osmisli vsakdan in pri tem si zastavlja cilje, ki so skoraj nad mogočim. Biti prvi v vseh najtežjih gorsko-vzdržljivostnih preizkušnjah. Želja morda že meji na norost, a zakaj bi si za nekaj, kar mu predstavlja največje veselje v življenju, izbral karkoli manj od ekstrema?

In to je bila Transverzala. Spomnimo, Slovenska planinska pot je nastarejša vezna pot na svetu in hkrati tudi najdaljša slovenska povezava - tista, po kateri se zbira žige in na koncu dobi častno značko. Planinec se od Maribora pa do Ankara povzpne čez 23 vrhov in mimo 58 gorskih koč, pri tem pa preči najvišje točke slovenskega visokogorja - Skuto (2532m), Grintovec (2558m), Storžič (2132m), Stol (2174m), Triglav (2864m), Razor (2601m), Prisojnik (2547m), Jalovec (2645m), Krn (2182m), pa seveda celotno sredogorje Pohorja, Gorenjske, Idrijsko-cerkljanske regije, pa Nananoške in Javorške planote ter ostalih ajdovskih, kraških in primorskih vršacev. Na koncu pohodnik požigosa planinsko knjižico na najbolj nenavadnem mestu -  zadnja kontrolna točka se namreč nahaja na Debelem rtiču, le 18m nad morsko gladino. In čeprav povprečni zanesenjak traso - prav zaradi naravnih lepot in kulturne dediščine ob njej - prehodi v številnih turah in v nekaj letih, jo Marjan preteče s hitrejšim tempom kot povprečni Slovenec teče za avtobusom.

 

​ 
BITI PRVI ALI PA SPLOH NE

To je njegov svet - drugi le hodimo skozenj. In s to filozofijo se je že drugič podal, da izboljša Trilerjev čas. Slednji je prvič postavil rekord leta 2012, a točno leto kasneje mu ga je vzel Marjan in to kar z enim dnevom razlike. Da, kar 24 ur prednosti si je Marjan nabral v sedmih dneh in zmaga je bila še kako zaslužena. Avgusta 2015 pa mu je načrte z novim rekordom  - skoraj bi lahko rekli v tajnosti, ko je Marjan na 114 kilometrov dolgem "Jahorina ultra trailu" slavil zmago - znova prekrižal Triler. Marjan se je na izboljšanje rekorda že pripravljal, a ni pričakoval, da bo moral ukrepati tako hitro in brez regeneracije - 28. avgusta ob šestih zjutraj se je v Radvanjah pri Mariboru podal na najtežji trail v slovenskem prostoru. 


Ob tem se je še kako zavedal, da bo za izboljšanje odličnega Trilerjevega časa potreboval tudi nekaj sreče - sploh tiste, povezane z vremenom - in predvsem podporo navijačev. V pozitivnem duhu je nagovoril svoje podpornike vse ljubitelje teka:

»Moj cilj je ponovno zbrati druščino gorskih tekačev, s katerimi bomo skupaj premagovali razdalje na SPP. Želim si srečno in brez poškodb priteči v Ankaran. Zato vas vse, ki želite kak delček SPP poti preteči z menoj pozivam: Dobrodošli! Obljubim, da se bomo imeli super«.

Marjana je takrat bolj kot zahtevnost poti skrbela sama logistika - kje spati, kaj jesti, po kateri poti teči in kako načrtovati postanke. Kljub kakim 50-60 ljudem, ki jih je imel Marjan s telefonskimi številkami napisane na štirikrat prepognjenem plastificiranem listu, je bila prav logistika tista, ki je Marjanju pobrala največ energije. Podiranje rekorda namreč ni bilo organizirano na državni niti na lokalni ravni - gre namreč za projekt posameznika, ki more od točke A do točke B zbrati vse žige in korespondenco dodatno dokazati z GPS sledjo. Zaprta koča in manjkajoč žig  - rekorda to ne zanima.

PRVI, DRUGI IN TRETJI DAN

Ura je torej 6.00 in Marjan se je ob vzklikih navijačev podal na Pohorje. Spremljal ga je naš Valentin Goršek, mu sporočal vmesne čase ter gorska tekača Tim Felle in Matjaž Bukovec. Če se je Marjan leta 2013 morda malce prenaglil s tempom in smo pričakovali, da bo sedaj izbral zmernejšega - Marjan ne bi bil Marjan, če ne bi tudi tokrat diktiral tempo spremljevalcev, ki so mu le stežka sledili. Pohorje je bilo pretečno in ob 15.20 je bil že na 1699m visoki Uršlji gori. Tu se mu je pridružil  še Jaka Zajšek, eden izmed organizatorjev Trail Golte in Trail Krvavec. Marjan je tekel in tekel, ob 21.20 je bil že pod Raduho in šele ob pol enih si je - nekje v Robanovem kotu - privoščil nekaj ur spanja. No, vsaj tako je blo načrtovano, pa žal ga ni imel sreče izkoristiti. Adrenalin in begajoče misli so ga držale pokonci, zato se je ob spremstvu Dejana Grma raje podal dalje čez Kamniško-Savinjske Alpe. Kamniško sedlo, Skuta, malo pred poldne že Kokrsko sedlo in 2558m visok Grintovec. Žan Karničar, ki je Marjana spremljal skupaj z očetom in je relacijo med Skuto in Grintovcem imenoval kar s "kalvarijo", v svojih spominih opisuje Marjana kot človeka železne volje. In prav je tako - istega večera se je povzel še na Storžič in se preko Škarjevega roba spustil do koče pod njim, kjer je bil že pred deveto. Poudariti gre, da je Marjana od Maribora pa do Storžiča po odsekih spremljalo vsaj 15 posameznikov, zato nam ne smete zameriti, da smo in bomo omenili le naključne.



Tretji dan, pravzaprav že pred četrto zjutraj  se je prek Kriške gore spustil v Tržič, potem pa nazaj na Dobrčo, dalje do Roblekovega doma, prek Stola do kontrolne točke na Golici, kjer je bil ob peti popoldan. Od njega so se s Karavankami poslovili tudi Boštjan Urankar, Boštjan Potočnik, Bojan Ambrožič in Matjaž Mikloša, v Vratih pa je zaradi izjemne zahtevnosti trase - ki je iz teka prehajala v plezarijo - spremstvo prevzel gorski reševalec Franci Teraž. Z naglavnimi svetilkami sta se povzpela do Staničevega doma pod Triglavom, kjer sta prespala. Marjanu, ki je imel zaradi izjemnega napora in borih 4 urah spanja dnevno težave tako z želodcem, kot samim apetitom, se je vrnil tek. Še sreča, kajti naslednji dan ga je čakal vzpon na kar pet dvatisočakov. Gre za tehnično najbolj zahteven in nevaren del poti, sploh ker jih bo premagoval tudi brez samovarovanja. Nekateri odseki - na primer tisti na Jalovec ali Prisojnik - so dobro znani planincem, ko pa prištejemo še spremenljive vremenske razmere, spolzke kline, temo ter nizke temperature, je pregovor "hiti počasi" še kako na mestu. 

ČETRTI IN PETI DAN


Marjan je nekaj minut čez sedmo zjutraj že stal na Triglavu. Pri vzponu na Bovški Gamsovec se jima je pridružila Karmen Klančnik, potem pa je sledil dolg vzpon na Razor, enega najvišjih vrhov Julijcev. Le izkušenemu planincu so znani napori v etapi četrtega dne - nevaren in krušljiv Prisojnik, spust proti Vršiču, malica in spanje. Neee, spanja tudi tokrat ni bilo?! Postanek je bil bolj kot počitku namenjen oskrbi žuljev - te so se združevali v hematome in Marjan je zadevo reševal po vojaško. S šivankino iglo je skoznje "napeljal" cvirn, po katerem je polzel gnoj in sokrvica. Marjan se je namreč še v isti noči želel povzpeti na - vsaj po mojem mnenju - najbolj glamurozno slovensko goro, 2645m visok Jalovec. Tu je Marjan doživel največjo krizo - že pogled na graciozno navpično steno je Marjanu pobiral zadnje molekule moči. Pihal je močan veter, prihajajočo temo pa je ob prezgodnjem času "potemnila" še gosta megla. Marjan je ob podpori vodnika Teraža 15 minut pred osmo zvečer le stal na Jalovcu - a sledil je še naporen spust v Trento. Na poti so ju dodatno ovirale slabe markacije in kot da to ne bi bilo dovolj, ju je zavetišče pod Špičkom pričakalo zaprto - dolgo, glasno trkanje je ščasoma le prebudilo oskrbnico. 
 
Marjan je v hipu zaspal na klopeh in po le 45 minutah sta morala nadaljevati. Kakršnokoli odlašanje po petih dnevih teka bi lahko marjanu povzročilo sprožilo novo krizo  - Teraž, pionir slovenskega gorskega teka, se spominja, kako mu je moral zagroziti, da ga bo sam vrgel čez okno, če takoj ne vstane. Tako sta s Francijem počasi nadaljevala in okoli polnoči  - skupaj z Marjanovo ženo, ki ju je pričakala spodaj - le prespala v Koči pri izviru Soče. Marjan je bil izjemno utrujen in dehidriran, praktično na koncu moči - dober spanec je sedaj edino, kar mu bo povrnilo moči.

 



In mu tudi je. Marjan je pojedel dve jajci s šunko in naročil še dodatnega - nekaj, kar se pri njem ne zgodi ravno pogosto. Hrana, spanec in ekipa so mu dali nov zagon in peti dan je sledil prestop na Primorsko - z njenim prvim in zadnjim dvatisočakom na čelu. Prvega septembra se je ob podpori mladine - Jureta Čebaška, Ivija Hrastovca in Žana Karničarja ter ob spremljavi Valentina Gorška - podal na dolgo etapo čez Bogatin proti Krnskim jezerom. Številne vzpone in spuste Spodnjih bohinjskih gora, ki nas običajno navdušujejo s prekrasno naravo, smo tu zavoljo prezentacije kar preskočili - pri vzponu na Krn se je Marjanu pridružil tudi Jan Karo. Na Tolminskem - bolj natančno v koči na planini Razor - se je Marjan odločil, da prespi in se dalje napoti naslednji dan. Ekipa je bila zlata vredna - Valentin je skrbel za koordinacijo, Žan je bil specialist za žulje in vmesne čase, Jure za snemanje in fotografiranje, Jan pa za športno masažo.
Tu so kline in jeklenice nadomestile dolge relacije, griči in doline - proti Idriji mu je moč izmenjujoče dajalo vsaj 15 sopotnikov. Tu sta bila Katja Kegl Vencelj in mlad gorski tekač Nejc Lazar, z pijačo in drugo opremo jih je zalagal Toni Vencelj. Marjan je z žuljavimi nogami, štirimi spremljevalkami in enim spremljevalcem nadaljeval na Porezen, kamor prispel že pred poldnevom. Po tušu pri gostoljubni Nini Frelih je padel v posteljo - čakal ga je le še en dan etape.

ŠESTI IN SEDMI DAN (IN OSMA URA IN DEVETA MINUTA)

Zadnji dan, ki je bil predvsem dolžinske narave, je Marjan pričel že ob tretji uri zjutraj. Iz Idrije se je ob spremstvu  Jana Božiča, Mihaele Tušar, Roka Breclja ter številnih drugih podal skozi gozd, dež in meglo in malo pred deseto je bil že na Čavnu. Pridružil sta se jima še David Pavšič in Mitja Volčanšek - pa že znana avtomobilska oskrbovalna ekipa. Preko Cola in Javornika je ob osmih zvečer na Nanosu stala prava četa športnikov - Jure Ličen, Marko Vidmar, Marko Punc in Matej Kolenc. Po dobri uri so bili že v Razdrtem ter nadaljevali do Senožeč. Tu si Marjan ni privoščil spanca, temveč le pol ure počitka. Nekaj čez polnoč je bil v spremstvu Mitje Volčanška in Ožbeja Marca že na Vremščici, ob dveh pa pri Škocjanskih jamah. Sledil je še zadnji velikan - Slavnik - kamor je Marjan prišel že pred osmo zjutraj. 

 



​Na poti proti Obali se mu je znova pridružil tudi Valentin Goršek, njegov prijatelj in sponzor, ki ga je zalagal z elektroliti in regeneracijo, saj je ustrezna hranila Marjan potreboval bolj kot kdajkoli prej. Dolg spust do Socerba je Marjan premagoval že popolnoma s psiho in ne s telesom - čeprav je bil prejšnje dni že marsikdaj na robu delirija, je sedaj ob podpori številnih tekačev preko Osapske doline in Tinjana pospešil tempo in se spustil k obali. V Ankaran, kjer je ob 14.10 še zadnjič udaril z žigom po planinski knjižici, je prispel po 7 dneh, 8 urah in 10 minutah ter si prislužil naziv najhitrejšega in najzmogljivejšega gorskega tekača v Sloveniji.

Hematomi na podplatu, otečena kolena in nasmeh na upadlem in opečenem obrazu so pripovedovali dvojno zgodbo Marjanove avanture - po eni strani pripoved o enem srcu in eni duši, ki sta premagala nemogoče, po drugi strani pa pravljico o kolektivnih naporih in prijateljstvu gorskih tekačev. Ti so z nesebično pomočjo pomagali Marjanu, da je srečno prišel skozi to noro potovanje, na katerega se - vsaj rekoč tistega 4. septembra - ne bo več podajal. Mu verjemete?

 


HRANA, TRENINGI IN NOVI REKORDI

Iz vseh dosedanjih rezultatov - še najbolj pa iz rekorda Slovenske planinske poti - gre sklepati, da Marjan v bistvu trenira vsak dan. In res je tako. Že trideset let. Njegov običajen trening traja vsaj uro in pol, v tem času pa preteče med 15 in 25 kilometrov. Največkrat teče kar po domačih hribih - 16km krožna pot okoli Bohinjske Bistrice mu postreže s 400m višinske razlike, občasno pa naredi tudi kakšno daljšo turo (kar pri njem takoj znese 50km). Ko gre za podvige, kot je Transverzala, pa so njegove prirave popolnoma drugačne. Traso je najprej prehodil, potem pa po segmentih tudi pretekel. Za nov rekord, za katerega je sumil, da si ga bo potrebno znova priboriti, se je pričel pripravljati že z začetkom koledarskega leta. Tako je tekel 60km od Maribora do Slovenj Gradca, pa od Škocjanskih jam do Ankarana, pa posamezne ture alpskega sveta. Marjana ni toliko skrbela sama pripravljenost, kot logistične težave - zaprte koče, pomanjkljive markacije, ustrezna prehrana in hidracija...

Njegova prehrana sledi vzdržljivostnim treningom, vendar na skoraj obratnosorazmeren način - Marjan pokuri en rogljiček na 100km. Njegov metabolizem je nastavljen, da z izredno majhno količino kalorij preteče razdalje, pri katerih se začnemo spraševati, ali morda perpetuum mobile vendarle obstaja. Marjan je tu fenomen in - roko na srce - skregan z vsem, kar za uspešen trening pogojuje kineziologija, fiziologija in nutricionistika. Je izredno malo, pa še tisto, kar poje, je prilagojeno trenutnemu počutju in ne ciljem. Glikogenske rezerve in elektrolite si napolni z energijskim napitkom EFS ali Carbonic, po treningu pa zaužije merico ali dve Ultragena. Prej merico kot dve. Marjan teče s čevlji, ki so me bolj spominjali na trde teniske, kot pa na trail superge - spi premalo, dela preveč, za piko na i pa ima zaradi vsega pretiravanja v krvi čisto premalo hemoglobina. Če kdo želi slediti Marjanu in, smo za vas pripravili "Paket za gorske tekače Marjan Zupančič" po ekstra znižani ceni, a kar se treningov tiče, boste morali motivacijo za treninge najti sami.

A nekaj je gotovo - tu gre za revlado uma nad telesom. Če parafraziramo pesnika Esada Babačića, to ni več šport, "to je obred". Marjan je že pozabil na hematome, ki so mu jih kirurgi odstanili iz podplata po 49 pretečenih višinskih kilometrih. Namerno sem ga pobaral o zarečenm kruhu in tisti "Nikoli več" se je dobro leto kasneje spremenil v največje navdušenje, kar sem ga kdajkoli videl pri športniku:  "Seveda bom še šel, če se Klemen loti osvajanja novega rekorda".
Verjame, da je Slovensko planinsko pot mogoče preteči pod sedmimi dnevi. V kolikor je v meni še obstajal kanček dvoma nad tako drastičnim izboljšanjem, sedaj absolutno verjamem v Marjana. Pri tem ne bo zahteval 90 tisoč nagrade za poslovilno tekmo, temveč bo to storil le zase in svoje navijače:


"To rad počnem. To mi paše, to sem pač jaz!"


0 comments

Leave a comment

All blog comments are checked prior to publishing